Ko v sebi začutim veter

Sporočilo prinaša k dojemanju opisa, procesa notranjega doživljanja čustev v prispodobi vetra– od rahlega nemira (sapice), preko zmede in pritiska (vihar, orkan), pa vse do notranjega miru, pomiritve in zavedanja. Glavno sporočilo je: čustva so naši kažipoti, naš notranji kompas, in ko jih sprejmemo, se lahko pomaknemo bližje k sebi, v stik z globoko prisotnostjo. In da ni treba bežati ali se boriti, ker smo v resnici že varni – če si dovolimo biti z vsem, kar se pojavi.

Tekst je res močan, iskren in poln globokih uvidov. Uporabila sem prispodobo vetra za različna stanja čustev, kar bralcu res omogoči, da jih lažje začuti in prepozna tudi pri sebi. Čuti se avtentičnost, ranljivost, pa tudi modrost, ki pride iz notranjega raziskovanja.

🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃

Je zaznavanje čustva, sporočilo?

Ko v sebi sprejemam čustva, je kot da bi veter spustila v telo – in si dopuščam čutiti.

🌬️ Sapica

Nežna, komaj zaznavna. V tem stanju sta možna dva scenarija:

🌀 ali sem v popolnem sprejemanju, v stiku z vsem, kar je. Čutim zadovoljstvo, mir, sem kot sapica.

🌀 ali pa se sploh ne zaznavam – igram vlogo, ki jo vidim pred sabo. Ne čutim sebe. Ko sem čustveno napeta, si rečem: »Eh, bo že minilo. Zdaj nimam časa. Samo še to naredim... bom že kdaj!«

🌬️ Veter

Potrebujem fokus, da grem vase in občutim sunek vetra – čustva, ki še nimajo jasne oblike. Vem, da nekaj čutim, a ne vem, kaj. Opazujem, brez da sodim. Lahka občutja? Težka? Samo sem – brez misli, brez opredeljevanja.

Fokus je kot nič. Mir. Tišina.

🌬️ Vihar

Močan veter, ki že nosi silo. Čeprav bi ga najraje zanikala, me že moti – ne morem ga več ignorirati. Čustva postajajo močna. Motijo me, »kuštrajo« moj notranji svet. Poskušam jih popraviti, a vse deluje zaman. Lahko znorim ali pa... dovolim, da mi veter preoblikuje »frizuro«.

Sprejmem – znotraj mene je vihar. Čustva preplavljajo srce, pljuča, ramena, glavo. Ko začutim pritisk, imam izbiro:

🌀 lahko zopet odložim – grem delat nekaj drugega,

🌀 lahko spregovorim z nekom, a ne vem, kako se izrazit,

🌀 ali pa samo opazujem, diham z vsemi občutji – brez vsiljenih misli. Diham počasi kot da izpihujem.

Težko je. Seveda je – prvič je vse težko. Ampak v sprejemanju lahko tudi to mine. In vihar... postane veter. Nato sapica.

🌀 ali pa se prepustim umu, ki obudi še več misli, še intenzivnejše zaznave nečesa, česar ne razumem in me odnese v orkan...

🌬️ Orkan

Neusmiljena moč, ki me odnese, poškoduje, skoraj pogubi. Čutim tesnobo, anksioznost, strah, zmedenost. Izgubljam se v sunkih, vrtinčim se v čustvih. Prikradejo se še slabost, vrtoglavica. To je to. Konec. Jokam kot dež. Ali bom potrebovala lavor za vse te solze? Še dobro, da imam vedno robčke pri sebi. Od kje vse to?

A konca ni.

Um je določil konec, a si ga je izmislil. In zdaj prevzame nadzor – meša poznana čustva z novimi, vse je kot eksperiment. Nori.

Jaz pa... še vedno živim. Umiram? Ne umiram?

Kr’ neki.

Mislila sem, da sem fertik, pa nisem. Samo sedim. Gledam. Opazujem.

Gledam ta orkan in se hkrati zavedam vsega.

»Bemtiš, dobr’ sem si ga izmislila!«

Dovolila sem mu, da me odnese vse do viharja. Potrebovala sem ga. Nekaj v meni je hotelo eksplodirati. Pa ni. Hotelo je zakričati. Pa ni. Hotelo izstopiti. Pa ni. Vse se mi bliska kot strele.

Kaj je narobe? Vse!

A je to depra? V depri sem. Mah, kr' neki. 

Ta lajf je kr’ neki!

Zdi se, da je um zagnal nek svoj »download«, a hkrati kot bi ga nekaj blokiralo. En del mene kriči »boj ali beg«, drugi pa krivi vse naokoli. Vsi so krivi! Svet je šel u ku**c. Kaj pa če je z mano vse narobe?

Počutim se polna jeze, razočaranja, prezira. Jaz zdaj vem, in vi nimate pojma, kako je to!

Vdajam se žalosti. Prav. Tu ostanem, saj nimam kam več.

✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨

🎶🍃 A potem... nekaj v meni sliši vse to.

Nekaj opazuje. Kot da sem to jaz – drugi jaz.

Nekaj v meni me gleda – povsem neosebno. Čudo. Gleda me in ga nič ne moti. Res nič. Ne morem ga zmotiti. Sprejema vse – brez komentarja, brez sodbe.

Sprejema mene.

Začutim nežnost. Sočutje.

Milost. Ljubezen. 

Kaj sije sonce?

To je nekaj, kar se ne da izmeriti, niti pojasniti. Prevlada. Samo,... tega nisem vajena.

A si dovolim biti v tem stanju? Prijetno mi je. Toplo.

In...

Všeč mi je.

To je čudovito. In vseeno je, ali imam oči odprte ali zaprte. To je z menoj. To je v meni.

Je kot nič – in hkrati vse. Lahkotno. Ljubeče. Izpolnjeno. Lahko.

Pomirjena sem. Zadovoljna. Mogoče celo srečna.

A tolk simpl -preprosto?!

Ja. Jaaaa.

In vse prej...?

Ajej. Zdaj šele opazim – mojega orkana sploh ni več.

Ne vem niti, kdaj je izginil.

Ni ga.

Ne čutim niti več sapice.

✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨

Zdaj, v tem trenutku, imam zopet izbiro:

🌀 ali se vrnem v stanje viharja in se prepustim umu, da mi znova odigra vse dramske prizore – odnose, možnosti, preteklost, prihodnost. Kaj bo, kaj ne bo, kdo je rekel kaj, kdo ni, kdo je kriv, komu bi najraje zavila vrat,... Bla, bla, bla.

🌀 ali pa ostanem v stanju sapice. V zavedanju, da sem šla skozi orkan, da sem dojela, občutila in sprejela vse, kar je želelo priti na plano.

Vrnitev v prejšnja stanja nima več smisla. Nadgradnja bi bila le še umska – znanstvena fantastika zopet s  dramatičnim koncem.

Ker,... to je umski avtopilot. Drama, ki jo znam živeti. Tega sem se tako navadila. Ali se da to od-vaditi? Navsezadnje to delam ves čas.

In kaj še vidim - prepoznam. Rraje se ukvarjam s tujimi problemi – ker se zdijo bolj rešljivi kot to, kar je v meni.

Meni ni pomoči. Brez veze. Grem kaj počet.

✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨

🧐

Na sebe ne postanemo res pozorni, dokler nas prva misel ne potegne iz ravnovesja – vse tja do orkana.

Imamo naučene vzorce, kako misliti in uporabljati glavo.

A nihče nas ni učil, kako čutiti sebe. Sprijazni se s tem in opusti zamero, jezo ali izgovor česa si bil naučen.

V vseh možnih oblikah, ki jih misli lahko sprožijo, imaš točno ta trenutek izbiro, da se odločiš drugače in se naučiš vsega ponovno tako, kot ustreza tebi.

Ko pravijo new age modreci:

Bodi z bolečino. Vzemi si čas zase.

Ne ignoriraj znakov. Poslušaj, kaj ti govori telo.

Spusti.,

pomeni le to, da se vse odlikuje zate tisti trenutek zato, da greš skozi osebno spoznanje vremenske napovedi.

Za dežjem 💦, vedno posije ☀️.

Kako tečno je to kdaj slišati, a nekdo to izreče točno takrat, ko moraš to slišati.

✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨✨

Ne pozabi!

Tvoja čustva so kot vreme.

Zavedanje tvojega uma pa je stalno kot nebo.

Ko ti je težko – spomni se na vreme, pojdi skozi neurje, da ugledaš zopet sonce.

🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃🍃